V Sindikatu zdravstva Slovenije, ki združuje vse profile v dejavnosti zdravstva, smo se v zvezi z aktualnim dogajanjem odločili objaviti dopis članice, ki smo ga prejeli danes in najbolje povzema trenutno problematiko. Dopis objavljamo v celoti.
"Zadnje dni spet berem o nekakšnem razkolu ... med preveč obremenjenimi zdravniki, kar jim priznava tudi novi minister, in med medicinskimi sestrami, ki pravijo enako. Se prerekajo v medijih in javno izpostavljajo. Pravilno! Toda kot že večkrat videno - spet se pozablja na ostale, ki sodelujemo v nemotenem procesu, ki se imenuje zdravstvena oskrba. Tudi ostali profili delamo z istimi bolniki oziroma smo del sistema, ki zagotavlja njihovo nemoteno zdravstveno oskrbo v bolnišnici. Argument preobremenjenosti je skupen vsem, saj bolniki niso odvisni le od medicinske sestre in zdravnika. Prav tako v turnusu, 12-urnem delovniku, ponoči, podnevi, za praznike.
Vse prerado se pozablja na ostale profile. Z vsem spoštovanjem dragi sotrpini. Tu smo tudi mi, podcenjeni profili. Zdravstveni administratorji/administratorke, bolničarji/bolničarke spremljevalci, strežnice, kuharji/kuharice, laboratorijski tehniki, čistilke in ostali zaposleni. Mi vsi smo zdravstveni tim. Tudi mi opravljamo levji delež pri oskrbi bolnikov, ne glede na uro, težavnost, utrujenost, ne glede na vse. Nekdo, ki nikoli ni opravljal turnusnega dela, ne razume kako težko je usklajevanje službe, družinskega življenja, nato pa še vseh tistih malih stvari, kot so pomoč otrokom v šoli, dodatne dejavnosti otrok, lastno dodatno izobraževanje ter konec koncev tudi preživljanje prostega časa, ki bi ga kot vsi radi preživeli s svojimi otroci, starši, vnuki, partnerji…
Žalosti me, da se nas v naši preljubi Sloveniji, ko je treba pokazati kaj več, iti na cesto, se boriti zase, zbere le peščica "ta glasnih". Najlažje je biti "pameten" na socialnih omrežjih ali drugih medijih, ko si brez imena in priimka. Ko si lahko anonimen. Zakaj? Večina zaposlenih opravlja svoje delo že leta in leta na etični pogon. Zakaj se ne postavite zase? Ker drugi rečejo, da ste "samo" nek drug poklic? Nezdravstveni kader? Tudi brez takšnih ne gre? Če ne bo spisan izvid, počiščeno po tleh in drugje, če ne bo odvzeta kri, opravljen RTG... bo pacient ustrezno oskrbljen? V celoti? Če ne bo na koncu koncev izdan račun, kje bomo dobili plače? Ne glede na to kakšne so.
Razočarano ugotavljamo, da čedalje več ljudi ne deluje timsko. Zakaj? Pred 13 leti, ko sem sama začela delati na urgenci tega ni bilo. Bili smo tim. Ko je bilo hudo smo stopili skupaj ne glede na profil. Ko je bilo delo, smo si pomagali. Ni bilo strogih mej. Jaz imam diplomo, ti je nimaš. Jaz sem dipl. med. sestra, ti pa "samo" zdravstveni administrator in on zdravnik. Ne ni bilo tako. Vsi smo delali vse. Nikoli nam ni padlo na pamet, da čakamo na ustrezen kader. Ni mi izpod časti bolniku dati račke, če ga tišči, če je med. sestra obremenjena z drugim delom bom postlala posteljo in ga delno pripravila do pregleda. Večkrat smo pomagali tudi pri izpiranju želodca, znam izmeriti vitalne funkcije, odčitati EKG, pa še marsikaj drugega. Ker me je to vedno zanimalo. In ker sem imela na voljo vedno prijazne zdravnike in sestre, ki so si vzeli čas in nam zadeve razložili, narisali. Svoje delo na urgenci sem kljub napornemu turnusu z veseljem opravljala, ker sem imela vedno občutek, da sem tudi jaz, kot zdr. administrator del tima. Ker sem leva roka zdravniku, ker desna je vedno med. sestra. Kam se je izgubil ta timski duh? Hvaležnost? Sprejetost? Nekje med papirologijo, standardi in razmejitvami med kaj lahko in kaj ne. Sigurno ne bom šla mimo bolnika, ki me prosi za dodatno pokrivalo v ledeni čakalnici. Če vidim, da mu je stekla infuzija, bom zato obremenila nekoga, ki v drugi sobi morebiti rešuje življenje? Ne bom. Še vedno delam timsko. Kljub ne več tako priznani vlogi. Ker še vedno trdimo, da je bolnik prvi in mi smo tam zaradi njih. Ne zaradi službe, ne zato da se hodimo "štempljat", ampak ker svoje delo in poslanstvo opravljamo z veseljem. Zaradi njih. Zato dragi sodelavci iz vseh poklicev in vrst... ne pozabite, borimo se za vse skupaj. Ne proti zdravnikom. Ne proti medicinskim sestram. Ampak za naše dobro. Zadnji varčevalni ukrep namreč krči vrste samo nezdravstvenim sodelavcem. Razumem - če je kriza, je pač za vse. Pa je res ? Kdaj bomo dojeli, da največ lahko naredimo prav s tem, da strnemo vrste. VSI profili. Ampak ravno to hočejo, da smo med seboj skregani in delamo le za lastno korist.
Vsako delo je častno in kot takšno bi moralo biti tudi plačano. In predvsem spoštovano. Gremo v smeri doseganja ciljev skupaj, ne vsak profil posebej, ker vsi vemo že iz prakse in preteklih izkušenj, da to ne pripelje drugam, kot v še večji razkol med nami. Namesto, da bi svoje mlajše sodelavce vodili z zgledom, jih naučili dela v timu, jih večkrat pohvalili in jim dodali veljavo, kajti samo zadovoljen delavec je lahko dober delavec. Pohvale pa nam gredo še vedno težko iz ust. Je že res, da pohvala ne plačuje položnic - ampak roko na srce, poglejmo tiste, ki imajo še manj od nas. Ne bodimo ozkogledni. Mnogi delajo za plačo, ki ji je treba še dodati do minimalca. Nekomu takšnemu je že majhna pohvala dovolj. Je kaj lepšega, ko po težki reanimaciji rešijo človeku življenje in slišiš: bravo ekipa, super smo se odrezali. Ker vsak od nas prispeva delček v mozaiku - pa si to priznamo ali ne.
ZATO LJUDJE, ODPRITE OČI! SAMO SKUPAJ LAHKO KAJ DOSEŽEMO."
"Zadnje dni spet berem o nekakšnem razkolu ... med preveč obremenjenimi zdravniki, kar jim priznava tudi novi minister, in med medicinskimi sestrami, ki pravijo enako. Se prerekajo v medijih in javno izpostavljajo. Pravilno! Toda kot že večkrat videno - spet se pozablja na ostale, ki sodelujemo v nemotenem procesu, ki se imenuje zdravstvena oskrba. Tudi ostali profili delamo z istimi bolniki oziroma smo del sistema, ki zagotavlja njihovo nemoteno zdravstveno oskrbo v bolnišnici. Argument preobremenjenosti je skupen vsem, saj bolniki niso odvisni le od medicinske sestre in zdravnika. Prav tako v turnusu, 12-urnem delovniku, ponoči, podnevi, za praznike.
Vse prerado se pozablja na ostale profile. Z vsem spoštovanjem dragi sotrpini. Tu smo tudi mi, podcenjeni profili. Zdravstveni administratorji/administratorke, bolničarji/bolničarke spremljevalci, strežnice, kuharji/kuharice, laboratorijski tehniki, čistilke in ostali zaposleni. Mi vsi smo zdravstveni tim. Tudi mi opravljamo levji delež pri oskrbi bolnikov, ne glede na uro, težavnost, utrujenost, ne glede na vse. Nekdo, ki nikoli ni opravljal turnusnega dela, ne razume kako težko je usklajevanje službe, družinskega življenja, nato pa še vseh tistih malih stvari, kot so pomoč otrokom v šoli, dodatne dejavnosti otrok, lastno dodatno izobraževanje ter konec koncev tudi preživljanje prostega časa, ki bi ga kot vsi radi preživeli s svojimi otroci, starši, vnuki, partnerji…
Žalosti me, da se nas v naši preljubi Sloveniji, ko je treba pokazati kaj več, iti na cesto, se boriti zase, zbere le peščica "ta glasnih". Najlažje je biti "pameten" na socialnih omrežjih ali drugih medijih, ko si brez imena in priimka. Ko si lahko anonimen. Zakaj? Večina zaposlenih opravlja svoje delo že leta in leta na etični pogon. Zakaj se ne postavite zase? Ker drugi rečejo, da ste "samo" nek drug poklic? Nezdravstveni kader? Tudi brez takšnih ne gre? Če ne bo spisan izvid, počiščeno po tleh in drugje, če ne bo odvzeta kri, opravljen RTG... bo pacient ustrezno oskrbljen? V celoti? Če ne bo na koncu koncev izdan račun, kje bomo dobili plače? Ne glede na to kakšne so.
Razočarano ugotavljamo, da čedalje več ljudi ne deluje timsko. Zakaj? Pred 13 leti, ko sem sama začela delati na urgenci tega ni bilo. Bili smo tim. Ko je bilo hudo smo stopili skupaj ne glede na profil. Ko je bilo delo, smo si pomagali. Ni bilo strogih mej. Jaz imam diplomo, ti je nimaš. Jaz sem dipl. med. sestra, ti pa "samo" zdravstveni administrator in on zdravnik. Ne ni bilo tako. Vsi smo delali vse. Nikoli nam ni padlo na pamet, da čakamo na ustrezen kader. Ni mi izpod časti bolniku dati račke, če ga tišči, če je med. sestra obremenjena z drugim delom bom postlala posteljo in ga delno pripravila do pregleda. Večkrat smo pomagali tudi pri izpiranju želodca, znam izmeriti vitalne funkcije, odčitati EKG, pa še marsikaj drugega. Ker me je to vedno zanimalo. In ker sem imela na voljo vedno prijazne zdravnike in sestre, ki so si vzeli čas in nam zadeve razložili, narisali. Svoje delo na urgenci sem kljub napornemu turnusu z veseljem opravljala, ker sem imela vedno občutek, da sem tudi jaz, kot zdr. administrator del tima. Ker sem leva roka zdravniku, ker desna je vedno med. sestra. Kam se je izgubil ta timski duh? Hvaležnost? Sprejetost? Nekje med papirologijo, standardi in razmejitvami med kaj lahko in kaj ne. Sigurno ne bom šla mimo bolnika, ki me prosi za dodatno pokrivalo v ledeni čakalnici. Če vidim, da mu je stekla infuzija, bom zato obremenila nekoga, ki v drugi sobi morebiti rešuje življenje? Ne bom. Še vedno delam timsko. Kljub ne več tako priznani vlogi. Ker še vedno trdimo, da je bolnik prvi in mi smo tam zaradi njih. Ne zaradi službe, ne zato da se hodimo "štempljat", ampak ker svoje delo in poslanstvo opravljamo z veseljem. Zaradi njih. Zato dragi sodelavci iz vseh poklicev in vrst... ne pozabite, borimo se za vse skupaj. Ne proti zdravnikom. Ne proti medicinskim sestram. Ampak za naše dobro. Zadnji varčevalni ukrep namreč krči vrste samo nezdravstvenim sodelavcem. Razumem - če je kriza, je pač za vse. Pa je res ? Kdaj bomo dojeli, da največ lahko naredimo prav s tem, da strnemo vrste. VSI profili. Ampak ravno to hočejo, da smo med seboj skregani in delamo le za lastno korist.
Vsako delo je častno in kot takšno bi moralo biti tudi plačano. In predvsem spoštovano. Gremo v smeri doseganja ciljev skupaj, ne vsak profil posebej, ker vsi vemo že iz prakse in preteklih izkušenj, da to ne pripelje drugam, kot v še večji razkol med nami. Namesto, da bi svoje mlajše sodelavce vodili z zgledom, jih naučili dela v timu, jih večkrat pohvalili in jim dodali veljavo, kajti samo zadovoljen delavec je lahko dober delavec. Pohvale pa nam gredo še vedno težko iz ust. Je že res, da pohvala ne plačuje položnic - ampak roko na srce, poglejmo tiste, ki imajo še manj od nas. Ne bodimo ozkogledni. Mnogi delajo za plačo, ki ji je treba še dodati do minimalca. Nekomu takšnemu je že majhna pohvala dovolj. Je kaj lepšega, ko po težki reanimaciji rešijo človeku življenje in slišiš: bravo ekipa, super smo se odrezali. Ker vsak od nas prispeva delček v mozaiku - pa si to priznamo ali ne.
ZATO LJUDJE, ODPRITE OČI! SAMO SKUPAJ LAHKO KAJ DOSEŽEMO."
- 8. Feb 2019
Telefon: 031 255 829