
Medtem ko bodo na raznoraznih proslavah goreli kresovi in se bo delil sindikalni golaž, je le malo tistih sindikalistov, ki si bodo upali priznati, da ravno v njihovem (ne)delovanju tiči srž problema slabega stanja delavskih pravic v državi. Ves čas poslušamo zgodbe o »zlonamernih« vladah in politikah teh vlad, ki premalo storijo za uresničevanje delavskih pravic, pa vendar se težko izognemo dejstvu, da so ravno nekateri sindikalisti tisti, ki s svojo neformalno močjo skozi daljše časovno obdobje omogočajo krojiti take politike, seveda zagotovo ne na svojo škodo. Visoke plače sindikalistov, izplačevanje nagrad in bonitet, dodatni zaslužki, kot so sejnine za sodelovanje v raznoraznih nadzornih in drugih »svetih«, visoke članarine, ki jih sindikati zaračunavajo svojim članom, vztrajanje pri ekstremnih zahtevah pri pogajanjih z vlado zgolj za določene poklicne skupine in skrivanje pod pretvezo solidarnosti do ostalih sindikatov - vse to je slika izrojenega sindikalizma v državi.
Zatorej si moramo pred 1. majem, največjim praznikom delavcev in njihovega boja za delavske pravice, zastaviti naslednje vprašanje: Ali je prihodnost sindikalnega boja za delavce ta, ki jo kažejo »nezamenljivi« sindikalisti, ali je čas za novo alternativo?
Zatorej si moramo pred 1. majem, največjim praznikom delavcev in njihovega boja za delavske pravice, zastaviti naslednje vprašanje: Ali je prihodnost sindikalnega boja za delavce ta, ki jo kažejo »nezamenljivi« sindikalisti, ali je čas za novo alternativo?
- 30. Apr 2018